(odlomek)
napisal Thomas Desi
… Objel jo je in počasi se je pomirila. Mrmrala je melodijo znanega preludija Dežne kaplje in ob tem sta zaplesala počasni valček. Po nekaj korakih sta se ustavila. Kaj pa zdaj? Neizrečeno vprašanje je obviselo v zraku. Ljudmila je ponovno prelomila tišino: »Doktor, nekaj vam bom pokazala …«
Prijela ga je za roko in ga odvedla do klavirja, ki je stal v kotu ordinacije. Prekrit z rjavkasto odejo je bil še ena izmed mnogih čudnih stvari, ki se zgodijo v čudnih časih. Prižgale so se luči in odprla so se vrata. Vstopil je častnik v bleščeči wermachtovi uniformi. Zdelo se je, da je več kot zgolj častnik. Oba sta obstala, ko je moški zamišljeno napravil polkrog in se slučajno ustavil pred Janušem. Presenečeno se je zazrl v pojavo, ki je bila videti kot zdravnik, in v mlado damo, ki je počasi stopila naprej. Nacistov obraz je zažarel, ko je s prstom pokazal nanjo in razmišljal, od kod mu je znana. Tiho je začel peti pesem o deklici, ki jo je vojak našel v poljskem mestu in ki se nikoli ni hotela poljubiti – pomahal ji je naj pride bliže, kot bi jo hotel poljubiti. Ko se je obrnila proč, se je zasmejal nad svojim smislom za humor.
Pospremil jo je do klavirja in jo posedel. Doktorju je pomignil naj se usede poleg klavirja na stol, kjer je malo prej že sedel. Ljudmila je začela igrati neko skladbo po spominu, ko je nacist, ki je mirno sedel in poslušal, nežno in v visokem tonu izgovoril eno samo besedo: »Chopin.«
Besedo je bolj zašepetal kot izgovoril. Ko je Ljudmila odigrala zadnje eterične akorde, ji je v usnjenih rokavicah navdušeno zaploskal. Vstal je in začel govoriti Janušu, kot da bi se bila poznala že leta, da mu ni jasno, ali Poljaki ne marajo ali ne razumejo Chopina. »Ampak,« je dodal z velikim poudarkom: »da je želel izobraziti vse Poljake in iz njih napraviti kulturen narod!« V tem trenutku je Januš doumel, kdo je ta zastrašujoči moški – bil je sam Hans Frank! To je človek, ki bi lahko rešil Ljudmilo ali pa pogubil oba.
Nenadoma se je za vrati zaslišal hrup in trkanje. Vstopil je SS-ovec z leseno škatlo, ki jo je bilo treba izročiti »kralju Stanislavu Zapoznelemu« – to je bil vzdevek, ki so ga Franku nadeli njegovi prijatelji iz SS. Zdelo se je, da je dal Frank prenesti Chopinovo srce v Krakov, da bi ga vključil v svoj muzej, na anatomskem oddelku bolnišnice pa naj bi ga prej še pregledali. Z od razburjenosti pordelim obrazom je velel Janušu naj odpre škatlo.
Srce je bilo shranjeno v kozarcu, ki je bil napolnjen s konjakom. Frank je očarano zavrisnil, ko je zagledal eksponat. Januš mu je skušal povedati, da je srce premajhno, da bi bilo človeško, pa ga je zavrnil, češ da je to poljsko in ne nemško srce. Januš je vztrajal – medtem je odslovil Ljudmilo z lastnoročnim Frankovim podpisom na njenem dosjeju, ki je potrjeval, da »ni bilo najdenih nobenih sumljivih židovskih karakteristik« – da si ga je privoščil kolega, komandant Bach-Zelewski iz Varšave.
Izkazalo se je, da je bilo srce, o katerem je fantaziral Frank, jagnjetovo. Janušu se je uspelo še pravočasno umakniti pred besnenjem generala. Njegove rjoveče psovke so odmevale po hodnikih bolnišnice in so imele bolj malo skupnega z literaturo.
Pravo srce je stalo na klavirju v mrtvašnici v okolici Varšave in čakalo na svojo veliko vrnitev ne dolgo po tem.
—
Odlomek je povzet iz zmagovalne zgodbe prispele na mednarodni natečaj v okviru projekta KOLEKTIVE Skrivnostno srce leta 2010.
Celotna zgodba v angleškem jeziku